Glikozidi so zelo raznolika skupina spojin. V telesu razpadejo na sladkor in nesladkorno komponento (aglikon).
Glede na zgradbo nesladkorne komponente imajo različne učinke na človeški organizem. Nekateri učinkujejo na srce, drugi pospešujejo izločanje sluzi, razkužujejo sečne poti, pospešujejo znojenje, delujejo antibiotično. Mnogi glikozidi so strupeni in jih brez zdravniškega nadzora ne smemo uporabljati.
Srčni glikozidi
Osnova molekul srčnih glikozidov je steroidna struktura, na katero se veže molekula sladkorja.
To so glikozidi, ki zdravijo onemoglo srce (srčno popuščanje). Spodbujajo srčno mišico, vendar so že v običajnih odmerkih zelo strupeni. Zato jih smemo uživati le pod zdravniškim nadzorom.
Značilna rastlina, ki vsebuje srčne glikozide, je naprstec (digitalis). LanicorR (digoksin), LanitopR (metildigoksin), DobutrexR (dobutamin) so zdravila, ki so dosegljiva le na zdravniški recept.
Pripravki, ki vsebujejo standardizirane izvlečke iz cvetov in listov gloga, so primerni za uporabo pri začetnih stopnjah popuščanja srca. Učinek je blag in se pokaže šele po daljšem obdobju jemanja.
Antrakinonski glikozidi
Antrakinonske glikozide uporabljamo kot odvajalna sredstva. Prebavni encimi človeškega organizma jih ne presnavljajo, zato se skozi sluznico tankega črevesa ne resorbirajo in prehajajo praktično nespremenjeni v debelo črevo.
Šele v debelem črevesu pod vplivom črevesne flore razpadejo na sladkor in proste antrakinone, ki imajo veliko odvajalno moč. Ti v debelem črevesu delujejo tako, da povečujejo pogostnost in jakost peristaltičnih krčenj črevesja, s tem pa povečajo gibljivost črevesja. Obenem povečajo izločanje vode in elektrolitov v črevo in zmanjšajo absorpcijo teh snovi iz črevesa. Blato s tem postane bolj vlažno in lažje drsljivo, tako da ga brez težav izločimo.
Delovati začnejo v približno šestih urah po zaužitju, oziroma pol do dve uri po rektalni aplikaciji. Povzročijo lahko trebušne krče, dolgotrajna uporaba pa lahko vodi do okvare debelega črevesa in odvisnosti (sindrom lenega črevesa).
Hidrokinonski glikozidi
Hidrokinonski glikozidi delujejo antibiotično. Svojo antibakterijsko moč razvijejo šele pri prehodu skozi ledvice, ko se sladkor odcepi. Učinek je večji v bazičnem urinu, zato čajem, ki vsebujejo hidrokinonske glikozide, dodamo sodo bikarbono.
Najbolj znan hidrokinonski glikozid je arbutin. Nahaja se v listih brusnice in gornika. Manjše količine arbutina so tudi v listih borovnice, hruške in jesenske vrese.
Saponini
Saponini so glikozidi, ki se v vodni raztopini penijo kot milo. Vsebujejo jih številne rastlinske vrste.
Saponini olajšujejo izkašljevanje, ker redčijo gosto sluz. Hkrati dražijo tudi sluznice, pri čemer pride do povečanega izločanja žleznih izločkov tako v bronhijih kot tudi v prebavnem traktu (jeglič, sladki koren, milnica, bršljan).
Pospešujejo izločanje seča, hkrati pa povečujejo tudi diuretični učinek različnih flavonoidov (gladež, preslica, zlata rozga, divja vijolica, breza, lučnik).
Znano je tudi antibiotično, antimikotično in antivirusno delovanje saponinov iz milnice, lučnika, pijavčnice in kurje češnjice. Saponini divjega kostanja in lobodike preprečujejo zbiranje vode v telesu in delujejo proti vnetjem. Bršljanovi saponini olajšujejo izkašljevanje in umirjajo bronhialne krče.
Flavonoidi
Flavonoidi so pri vseh rastlinah najbolj razširjeni sekundarni produkti presnove. Nekatere flavonoide so včasih uporabljali za barvanje volne, danes pa jih uporabljajo za konzerviranje maščob in sokov.
Kemična struktura flavonoidov je različna, zaradi tega imajo tudi različne učinke. Nekateri razširjajo srčne žile in izboljšujejo delovanje srca (glog, arnika), blažijo krče (kamilica), ščitijo jetra in vplivajo na nastanek žolča (badelj, smilj), pospešujejo znojenje (lipa, sračica, bezeg), povečajo količino seča (breza, gladež, zlata rozga, vijolica). Delujejo tudi proti vnetjem, edemom in alergijam.
Kumarini
Kumarini so v svežih rastlinah brez vonja. Ko začne rastlina veneti in se sušiti, pa se razvije značilen vonj po senu. Poznamo okrog 100 kumarinskih spojin.
Nekateri delujejo proti vnetjem, drugi preprečujejo edeme, pospešujejo obtok krvi, imajo spazmolitično delovanje, delujejo pomirjevalno in baktericidno.
Lubje divjega kostanja vsebuje glikozid eskulin, ki je znan po tem, da vsrka UV-žarke. Eskulin dodajajo tudi v kreme za sončenje. Lubje divjega kostanja zmanjšuje izločanje žlez prebavnega trakta. Uporabljamo ga pri kroničnih driskah, krvavenju iz želodca in črevesja, griži in podobnih obolenjih.
